sobota, 06. avgust 2016

Javorca

Vskrivnostni in odmaknjeni dolini reke Tolminke leži planina Polog.Zgodovina doline je precej pisana.Med 1.svetovno vojno je bila posejana z barakami,delavnicami in skladišči,saj je,varna pred obstreljevanjem,predstavljala zaledje avstro-ogrskih čet.Visoko nad strugo Tolminke se dviga leseno svetišče spominska cerkev Svetega Duha na Javorci,posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915-1917).Nad vhodnimi vrati je napis:"Ta spomenik so med vojno zgradili pripadniki 3.gorske brigade,borbene enote 15.korpusa,v čast in spomin na njihove tukaj padle tovariše.Grajeno v času od 1.marca do 1.novembra 1916."Objekt je zasnoval dunajski slikar in scenograf Remigius Geyling(1878-1974),tedaj nadporočnik,organizacijo in vodenje gradnje pa je prevzel poročnik Geza Jablonszky.Zgradili so jo avstro-ogrski vojaki,mojstri različnih obrti;iz kamenja obzidje in spodnji del,iz macesnovega lesa pa zgornji del konstrukcije.Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro,grbom monarhije in napisom PAX (mir).Zunanjščino krasijo tudi grbi dvajseterice dežel,ki so sestavljale avstro-ogrsko.Vnotranjosti je na hrastovih ploščah,ki simbolizirajo liste spominske knjige,po sistemu vojaške hierarhije vžganih 2564 imen na okoliških bojiščih padlih avstro-ogrskih vojakov,pokopanih na Ločah pri Tolminu.Notranjost cerkve je secesijsko poslikan in dekorativno obdelan prostor.Prevladujeta modra in črna barva z zlatimi in belimi ornamenti.Na vsaki strani oltarja z mozaično upodobitvijo Svetega Duha kot simbola miru je naslikan velik angel.Leseni del tabernaklja z izrezanim Križanim in klečečima angeloma je delo brigadnega mizarja Antona Perathonerja.Iz časa prve obnove s strani italijanskih vojaških enot leta 1934 je ohranjena plošča z latinskim napisom:" Ultra cineres hostium ira non superest "(sovraštvo ne sega prek pepela umrlih). Po 2.svetovni vojni je cerkev do druge obnove v začetku 80.let žalostno propadala.Po velikonočnem potresu leta 1998,ki je trajno zaznamoval celo dolino,je bila obnovljena leta 2005.


več slik o JAVORCI... 




sreda, 03. avgust 2016

Matajur

Matajur je razgledna gora, ki se nahaja na meji med Slovenijo in Italijo. Z vrha je lep razgled na Kobariški oz. Breginjski Stol za katerim levo od njega opazimo Karnijske Alpe in del zahodnih Julijcev, kjer kraljuje skupina Kanina. Na vzhodno stran pa opazimo Krn in greben Krnčice za katerim opazimo vrh Triglava. Proti jugovzhodu opazimo Golake, proti jugu pa Jadransko morje, kjer se lepo vidi pristanišče v Trstu. Na vrhu stoji manjša cerkev (kapela) in v njeni bližini razgledna plošča z vpisno skrinjico. Žig je nekoliko oddaljen od vrha in se nahaja na skali približno 10 m od vrha.
razgled s poti na Matajur

pogled na Kanin

tam je vrh Matajurja

proti vrhu

vrh Matajurja

Stol

Kolovrat

nižine v Italiji

več slik s pohoda na Matajur 




Krnčica

izhodišče na planini Zapleč

med potjo na Krnčico

razgled z vrha Krnčice,spodaj Drežnica in Drežniške Ravne

greben Krnčice

vrh Krnčice

na vrh vodi v skalo vklesana mulatjera

med potjo,spomin na 1.sv.vojno

skozi kratekpredor

Krnčica(v sredini) z Oblega Brda

več slik vzpona na Krnčico. 

 Krnčica je vrh v valovitem slemenu, ki se vleče od Bovca do Krna. Pravzaprav je to Krnov severozahodni greben. Udobno je dostopna po starih vojaških poteh, z visokim izhodiščem (planina Zapleč 1201 m,) s prvovrstnimi razgledi na vse strani.


torek, 02. avgust 2016

greben Vrata - Vršič - Kal

sedlo Vrata s Krnčico



dolina Lepene
na Oblem Brdu

Dodajte napis
planini Zapleč in Zaprikraj,zadaj desno Krasji vrh
na grebenu

ostanki nekoč 1.Italijanske obrambne linije

proti koncu grebena
 Med soško fronto je bil severozahodni greben Vršiča, ki se nad planino Slatenik končuje s Kalom in Lukeževim brdom, eno od najbolj krvavih in zaradi prepadnih travnatih strmin tudi najteže dostop­nih bojišč v Zgornjem Posočju. Meja med obema so­vražnikoma je potekala prav prek vrha Kala: greben proti vrhu Vršiča so držali Italijani, drugo stran, proti Lukeževemu brdu in planini Slatenik, pa avstro-ogrski vojaki.Pomembnost Kala za avstro-ogrsko obrambo in njego­vo težko dostopnost izdaja tudi podatek, da sta bili spomladi 1917 v gorah Zgornjega Posočja le dve viso­kogorski stotniji: poleg 11.na Kalu je bila na razvpiti Batognici še 12. Visokogorski stotniji pa nista bili edina skupna točka teh dveh vrhov; tako kot Batognica je tudi Kal doživel svojo minsko vojno - način bojevanja, pri katerem so vojaki pod sovražnikove po­ložaje zvrtali podzemni rov, ga napolnili z eksplozivom in nato vse skupaj pognali v zrak. Po italijanskih virih naj bi se prvi primer minske vojne na Kalu zgodil januarja 1917, ko je eksplodirala prva avstro-ogrska mina, ki pa Italijanom ni povzročila hujših preglavic, saj se je večina energije eksplozije sprostila skozi njihov protirov, ki so ga še pravočasno zvrtali proti sovraž­nikovemu minskemu rovu. Zgodba se je ponovila oktobra 1917, ko je pred načrto­vano ofenzivo združenih nemških in avstro-ogrskih sil v Zgornjem Posočju na Kal prišel tudi najslavnejši Slove­nec v vojski Avstro-Ogrske, nadporočnik Albin Mlakar.Svojo nalogo je izpolnil tu: 24. oktobra 1917 ob pol deseti uri dopoldne je pod prvimi italijanskimi položaji razne­slo 900 kilogramov eksploziva, s čimer se je tudi na Kalu začel napad avstro-ogrske pehote. Le nekaj dni kasneje ob Soči ni bilo več italijanske vojske, soška fronta je bila končana, bitka, ki jo je končala, pa je na zmagoviti strani postala znana kot »čudež pri Kobari­du« in na poraženi kot »po­lom pri Kobaridu«.


na Kalu,ruševine italijanske postojanke
več slik z grebena